31.03.2017 17:11 Artur Švarc

Ena od najbolj znanih zgradb v Dravogradu je seveda podolgovata reč čez Dravo, v kateri se vrtijo tri turbine.

Niti naša mala tovarna elektrike ni imuna pred paranormalnimi pojavi in to vse od začetka gradnje med drugo svetovno vojno. Kot vemo, so Nemci gradili elektrarno v glavnem z mobilizirano delovno silo iz naših krajev in suženjskimi ruskimi vojnimi ujetniki, ki so prebivali v razdrapanih barakah in v nečloveških razmerah ustvarjali pogoje za Hitlerjevo elektriko.

Elektrarna je bila že skoraj dograjena, ko je (nenamerno) kasirala svojo porcijo ob zavezniškem bombnem napadu 5. aprila 1945. Ameriška letala so do tal porušila okoliške zgradbe in močno poškodovala jez.

Elektrarna je bila povsem popravljena in dokončana šele leta 1955, čeprav so prvi steber v uporabo predali že jeseni 1945. No, elektrarna, ki ima dvojčico v Labotu, pa ima tudi temne skrivnosti. Od več kot 500 ruskih in drugih vojnih ujetnikov jih je velik del umrl zaradi lakote, bolezni ali poškodb pri delu. Nekatere umrle je nato Drava nosila do Fale in še naprej, en del njih pa je pokopan v skupnem grobišču v Črnečah. Miru pa duše teh nesrečnih slovanskih bratov niso našle niti po smrti.

Obstaja namreč vrsta pričevanj, kako so ponoči dežurni vzdrževalci na hodnikih v elektrarni srečevali shirane in napol gole ljudi v razcapanih oblekah, ki so nemo bolščali predse in brez pogleda oddrsali mimo njih. Sčasoma so se na te nenavadne dogodke tudi navadili in fantazme umrlih graditeljev, ki so prišle iz sten elektrarne, povsem ignorirali, vseeno pa tu in tam pustijo nekajkrat na leto simbolično kako skodelico čaja ali tople juhe na kaki mizi ali omari, da se ti nesrečniki lahko okrepčajo. Tako kot se pojavijo, se te postave na koncu hodnika tudi razblinijo v nič.

Prvi zabeleženi primer opažanja se je zgodil že pomladi 1946 in je zapisan tudi v dnevniku vzdrževalcev – strojnik Bart je okoli dveh pregledoval mazanje nove turbine v drugem polju, ko je začutil prisotnost nekoga (ali nečesa) v prostoru. Obrnil se je nazaj proti gornjemu vhodu v turbinski prostor in zagledal dva moška svetlih las, koščena in uvelega obraza, napol gola in bosa. Stala sta tam zgoraj na stopicah in gledala proti njemu.

V polomljeni slovenščini sta ga prosila, da sta lačna in da ju zebe. Bart je, nevedoč s kom ali s čim ima opravka, odšel do svoje torbe nadstropje višje, kjer je v kanglici hranil ričet, ki mu ga je pripravila žena. Ko je posodo hotel odnesti v spodnji prostor, sta obe pojavi že izginili brez sledu. Bart ju je iskal po sosednjih prostorih in na galeriji, a ju ni našel. Podobnih štorij je v naslednjih desetletjih še kar nekaj, vključno z pojavami mrtvih vojnih ujetnikov v Dravi.

V zimskih nočeh ob polni luni se včasih v vodi za jezom da videti delno potopljena bleda trupla, ki so imela odprte oči in in z njimi gledala opazovalce, medtem ko jih je voda nosila čez zapornico, a na drugi strani se niso več pojavili.

Omenjeni nesrečniki so v preteklosti tudi dostikrat izklopili delovanje elektrarne ali prenos toka v vode – to se je vedno dogajalo ob nevihtah in potem, ko je prišlo do izpada, se je zraven stikal običajno pojavila suhljata drobcena postava, modro obžarjena, ki je v obupu skušala nekaj pritisniti, pa ni mogla, ker ni bila materializirana. Ker teh težav z elektriko danes ni več, lahko sklepamo, da se je tudi prikazovanje ruskih ujetnikov 70 let po kalvariji praktično ustavilo.