Čarovnice iz Dargovarda - 3. del

Lačni, prezebli in izmučeni
HE Dravograd je naša tovarna elektrončkov, a v sebi nosi tudi temne skrivnosti.
HE Dravograd je naša tovarna elektrončkov, a v sebi nosi tudi temne skrivnosti.
31.03.2017 17:11 Artur Švarc

Ena od najbolj znanih zgradb v Dravogradu je seveda podolgovata reč čez Dravo, v kateri se vrtijo tri turbine.

Niti naša mala tovarna elektrike ni imuna pred paranormalnimi dogajanji in to vse od začetka gradnje med drugo svetovno vojno. Kot vemo, so Nemci gradili elektrarno v glavnem s suženjsko silo ruskih vojnih ujetnikov, ki so prebivali v Črnečah v barakah in v nečloveških razmerah gradili elektrarno. Ta je bila sicer pred vojno skorajda končana, a močno poškodovana po zavezniškem bombnem napadu aprila 1945.

Elektrarna je bila povsem popravljena in dokončana šele leta 1955, čeprav so prvi steber v uporabo predali že takoj po vojni. No, elektrarna, ki ima maljšo dvojčico v Lavamundu, pa ima tudi temne skrivnosti. Več sto ruskih ujetnikov, ki je umrlo zaradi lakote, bolezni ali poškodb pri delu, je Drava nosila vse do Fale in naprej, velik del pa je bil pokopan v skupnem grobišču v Črnečah. A miru duše teh nesrečnih slovanskih bratov niso našle niti po smrti.

Obstaja namreč vrsta pričevanj, kako so ponoči dežurni vzdrževalci na hodnikih v elektrarni srečevali shirane in napol gole ljudi, ki so nemo bolščali predse in brez pogleda oddrsali mimo njih. Sčasoma so se na te nenavadne dogodke tudi navadili in fantazme umrlih graditeljev elektrarne povsem ignorirali, po besedah delavcev elektrarne tu in tam pustijo nekajkrat na leto simbolično kako skodelico čaja ali tople juhe na mizi v kotu sobe.

Prvi zabeleženi primer se je zgodil že pomladi 1946 in je zapisan tudi v dnevniku vzdrževalcev – strojnik Jože Bart je okoli dveh pregledoval mazanje turbine, ko je začutil priostnost v prostoru. Obrnil se je nazaj in pred sabo zagledal dva moška svetlih las, precej shujšana in napol gola in seveda bosa. V slovenščini sta ga prosila, da sta lačna. Bart je, nevedoč s kom ali s čim ima opravka, odšel do svoje mize, kjer je v menažki hranil ričet, ki mu ga je pripravila žena. Ko je posodo hotel odnesti na drugi konec sobe, sta obe pojavi izginili brez sledu. Bart ju je iskal po sosednjih prostorih in na galeriji, a ju ni našel. Podobnih štorij je v naslednjih petdesetih letih še kar nekaj, vključno z najhujšimi pojavami mrtvih ujetnikov v Dravi.

V zimskih nočeh ob polni luni se je včasih v vodi za jezom dalo videti delno potopljena bleda trupla, ki so imela odprte oči in in z njimi gledala opazovalce, medtem ko jih je voda nosila čez pregrado, a na drugi strani se niso več pojavili.

Omenjeni nesrečniki so v preteklosti tudi dostikrat izkopili delovanje elektrarne ali prenos toka v vode – to se je vedno dogajalo ob nevihtah in potem, ko je prišlo do izpada, se je zraven stikal običajno pojavila suhljata drobcena postava z modro osvetljenim ozadjem. Ker teh težav danes ni več, lahko sklepamo, da se je tudi prikazovanje ruskih ujetnikov 70 let po kalvariji, praktično ustavilo.

Naslednjič pa o branjevki brez oči, ki je prodajala sadje pred mestnim obzidjem.

Se nadaljuje