04.01.2018 13:15 Artur Švarc

Druge obveznosti so nekoliko zadržale moje zgodbe o dravograjskih X-files, morda je zato najbolje, da nadaljujemo kar z eno najsrhljivejših prikazni.

Si predstavljate, da zvečer korakate mimo stare pošte in sredi tiste teme takoj za podhodom na lesenem štokerliju sedi manjša ženica, oblečena rahlo starinsko in kar sredi noči v dveh korpih prodaja jabolka in hruške? Danes, ko je cel trg razsvetljen kot Tokio, to morda ne bi bilo pretirano strašljivo, a še nekaj desetletjih nazaj je ta čudna pojava na smrt prestrašila marsikaterega vaščana Dravograda.

Po pričevanjih, spet iz arhivov, je ta skrušena ženica z ruto na glavi sedela tam in ponujala sadje, ampak izrekla ni besede, niti ni s kretnjami kazala na to, da bi od vas kaj želela. Mogoče je kdo celo postal, ustavil korak in pogledal, kaj lahko od te ženice kupi, a mu je takoj zledenela kri v žilah. Ženica je imela navado dvigniti glavo, pokrito z dolgo ruto, proti človeku je iztegnila roko z jabolkom, ampak tam, kjer bi morale biti oči, je zevala črna praznina. Priznam, tudi meni je med branjem zapiskov iz arhivov v Celovcu pokonci stala vsaka dlaka. In iz te črne praznine so tekle solze. In brez vsake izrečene besede je od nje prihajala sama bolečina in okrog je zavel hlad. Večina jo je ucvrla, kolikor so jih nesle noge. In že čez trenutek, ko so se ozrli čez ramo, na mestu, kjer je sedela ženica, ni bilo ničesar, ostal je le vonj po sadju.

Kdo je bila ta tetka, ni znano, prav tako ni nikjer omenjenega ne imena, ne porekla. Ve se, da je sedela izven obzidja, se pravi tam, kjer se danes začne podhod. Zakaj je bila brez oči, zakaj je jokala in sploh zakaj je tam prodajala sadje, verjetno ne bo nikoli pojasnjeno, sploh, kaj je bilo v ozadju te legende. Ampak ve pa se, da se je ženica pojavila v dneh po prvem jesenskem deževju in lahko le sklepamo, da je bilo to povezano s pridelkom, zakaj pa je niso spustili v trg in je prodajala pred mestnim obzidjem, lahko le ugibamo.

Sicer obstaja še ena zgodba, kjer so trški gospodje tam okoli 1600 neki vdovi prepovedali ukvarjanje s prodajo sadja in jo pregnali iz kraja, borno hiško pa zaplenili. Morda je to ena in ista oseba, ki so jo potem redno vsako leto jeseni priče videvale pri Stari pošti, kdo bi vedel.

V deželnem celovškem arhivu (prevedeno in prirejeno) priča tudi ta zapis: »Pobaral jo je Johan, po čem so hruške in ko je ženska dvignila pogled, je doživel najstrašnejšo izkušnjo – gledal sem v prazne oči iz katerih so tekle solze in gledal sem naravnost v pekel. Ženska je dvignila roko in mu ponudila dve drobceni hruški. Čas se je ustavil in po spominu Johanovem se je okoli dvignila megla, čeprav je bilo čez dan čisto jasno on pa je okamenel zrl v oči ženske, dokler se pred njim po nekaj časa ni razblinila v taisto meglo. Johan je prišel domov in zbolel. Iz postelje ni vstal nekaj mesecev in še potem je naglo osivel in čez leto dni umrl.«

Zadnje videnje v kroniki je datirano v leto 1897, potem pa zapisov ni več, se pa je po ustnem izročilu še nekajkrat pojavila, nazadnje v začetku osemdesetih, mi je povedal moj sogovornik, ki noče biti imenovan in da te zgodbe prej tako ali tako ni poznal in se pri ženski niti ni ustavil, je pa razmišljal potem, kaj neki je stara ženica zvečer in v začetku hladne jeseni počela tam na pločniku pri nekdanjem igrišču.

Skratka, če vas bo pot v jesenskih večerih vodila skozi podhod proti Ofsajdu, bodite pozorni, ako ugledate drobceno branjevko, nikar ji ne poglejte v oči.

Naslednjič: Kimprška prikazen

3. del - Lačni, prezebli, izmučeni (prikazni v elektrarni)